Gaubetov kerner s Špičnika

Gaubetovi vinogradi ležijo čisto na slovensko avstrijski meji. To zelo zgovorno ilustrira vinska klet, saj je državni mejni kamen domala pred samimi vrati kleti. Na njem je oznaka OE IX 269. Trte so posajene na znamenitem hribu Špičniku, kjer so že predniki Alojza Gaubeta, sedanjega gospodarja, obdelovali plemenito vinsko trto.

Gaubetovi so na tem posestvu že od začetka prejšnjega stoletja. Družinski zgodovinski spomin seže do Franca Gaubeta, ki se je rodil leta 1820. To je bil pradedek Alojza Gaubeta, dedek Gašper, v dokumente je vpisan kot Kaspar, se je rodil leta 1859, umrl pa 1923. Poročen je bil s Katarino, ki se je rodila leta 1883, umrla pa leta 1941. Alojzov oče je bil Emanuel, mama pa Marija. Gaubetovi so že leta 1901 prejemali diplome za svoja vina.

Kmetija je bila že od nekdaj mešana, saj se samo od vinograda ni dalo živeti. Še danes to pomembno panogo kombinirajo z živinorejo, 136 tudi zato, da imajo dovolj hlevskega gnoja za svoje vinograde. Stari oče Kaspar je imel verjetno okoli dva hektara vinograda, v njem pa okoli 10 000 trsov. Vse so seveda ročno obdelovali. Tako je bilo tudi leta 1945, ko je oče Emanuel prevzel kmetijo. Tedaj so imeli v vinogradu šipon, laški rizling, ranino, beli pinot in traminec. Nekaj vinograda je tudi dokupil, tako da je obdeloval tri in pol hektara.

Danes ima Alojz Gaube, ki mu pri delu tesno stojijo ob strani žena Ana, hčerka Anica ter sin Lojze z ženo Klavdijo, šest hektarov vinogradov, v njih pa je 24 000 trsov. Zelo lepo mu uspevajo laški in renski rizling, zeleni silvanec, beli in sivi pinot, chardonnay, kerner in rumeni muškat. V vinogradu ima tudi pri nas sicer redko, na avstrijski strani pa dokaj priljubljeno belo sorto samling, ki je križanec med renskim rizlingom in sauvignonom.

Zemlja na Špičniku, odkoder je lep razgled na vse strani, tudi proti Sv. Duhu, je ilovnato-peščena, torej srednje težka. To prija imenitnim belim sortam, ki na tem območju dajejo zanimiva in sortno izrazita vina. Trte so posajene po vertikali, površine med vrstami pa so zatravljene. Podnebje je zelo zanimivo: spomladi in jeseni so velike dnevne temperaturne razlike, kar vpliva na sladkor, da se lepo ťdržiŤ v grozdu.

Vinogradi okoli Svečine so že od nekdaj znani, nič manj pa ni bila znana tudi vinogradniška šola, ki je vzgojila vrsto generacij vinogradnikov in vinarjev.

ťNa tem območju smo med prvimi sadili kerner, pri nas pred leti še neznano belo sorto, ki je prišla iz Nemčije,Ť pripoveduje Alojz Gaube, ki je spomladi leta 1994 postal hospes gradišcansko-panonskega reda vitezov vina, kjer je prisegel na letnem konventu, ki je bil na gradu Mokrice. ťTo sorto, ki je križanec med renskim rizlingom in rdečim trollingerjem, so ponekod sprva prodajali kot renski rizling. Meni se zdi zelo primerna sorta za naše kraje, saj lepo uspeva, dobro rodi, pa tudi lepo vino daje.Ť

Alojz Gaube je končal kmetijsko šolo v Svečini. Ni mu bilo težko, saj je od doma bil dodobra seznanjen z delom na kmetiji, šola mu je le razširila obzorje. Pri delu v vinogradu in vinski kleti pa je potrebno veliko znanja. Dragocene so izkušnje, ki jih očetje prenašajo na sinove, nič pa tudi ni brez znanja, ki ga bogatijo nova spoznanja sodobne znanosti.

Pri Gaubetovih združujejo oboje, saj se zavedajo, kako pomembne so vse faze različnih opravil v vinogradu in v kleti. Ker gojijo same bele plemenite sorte, ki zahtevajo veliko dobre in strokovne nege, skrbno obdelujejo vinograd. Trto režejo na dva šparona ali celo na enega, odvisno od sorte in starosti trte. Večkrat se srečajo tudi s svojimi sosedi na avstrijski strani, pa med kramljanjem o tem in onem izmenjajo tudi kakšno izkušnjo. Mnogi vinogradniki na naši strani so videli pri svojih sosedih marsikaj koristnega za še boljše obdelovanje vinograda.
Pred vrati Gaubetove kleti je državni mejni kamen, v njeni neposredni bližini pa je mejna zapornica, kjer pa so obmejni organi le ob koncu tedna. Sicer pa so vse njegove vinogradniške površine na slovenski strani, tako rekoč nad kmetijo.

Pri hiši je tudi stara vinska stiskalnica iz leta 1901, vendar je ne uporabljajo več. Nadomestila jo je sodobnejša naprava.
Ko vstopimo v klet, ki je lepo urejena, v njej pa prevladujejo hrastovi leseni sodi, nas prevzame občutek neke posebne spokojnosti. V kleti sta mir in tišina, dva različna pojma, ki se med seboj dobro ločita. Klet je stara mojstrovina z odličnim zračenjem in deluje zelo zdravo. Sodi so čisti, delujejo varno in trdno. Vredni so zaupanja, da je v njih dobro vino. Ko oče in sin odpirata njihove pipe, se nam zdi, kakor da bi zlato kapljalo iz skrivnostnega vira.

Gaubetova vina odlikuje prefinjen okus. Zlasti tista, ki so suha, so sortno manj izrazita, so pa zato bolj harmonična in uglajena. Tak je ravno kerner, pa tudi renski rizling se lahko postavi pred komerkoli. Zato ni nakljucje, da je na mariborskem Vinoforumu leta 1991 prejel zlato odličje, leto za njim pa na graškem Vinoforumu chardonnay. Ta francoska sorta, sorodnica belega pinota, na Špicniku zelo lepo uspeva in daje polno in harmonicno vino. Nekaj posebnega je tudi sivi pinot, ki ima diskretno cvetico, a tudi okusa je milega. Ne skriva svojega francoskega porekla, in kot je videti, mu na Špicniku zelo ugaja.

Gaubetovi so dokončali gradnjo vinske polnilnice, saj že nekaj let svoja vina tudi steklenicijo. Stari prostori so postali premajhni. Razvoj gre naprej in domačija, ležeča v mirnem zatišju doline, ki se odcepi na desno od glavne ceste, ki se vije proti Juriju, zahteva vedno nove posege.

Nad njo se lepo vzpenjajo vinogradi, nad vsem tem naravnim bogastvom in ljudmi, ki z njim upravljajo, bedi kipec Sv. Urbana, ki so ga pred nedavnim lepo restavrirali, da je spet zaživel v vsem svojem sijaju.